El Tibet, znan kot "streha sveta", se odlikuje po svoji impresivni povprečni višini, ki presega 4.500 metrov.
Ta gorska regija ni le znana po svoji naravni lepoti in bogati kulturi, temveč tudi predstavlja pomembne izzive za komercialno letalstvo.
Letalske družbe so vzpostavile prakso sistematičnega izogibanja preletu Tibeta, ne le zaradi njegove višine, temveč tudi zaradi povezanih tveganj, ki vplivajo na varnost letov.
Izivi pritiska in višine
Eden glavnih problemov, s katerimi se srečujejo letalske družbe pri razmišljanju o poletih nad Tibetom, je preširanje kabin.
Po podatkih
Interesting Engineering so sicer letala zasnovana tako, da ohranjajo varno in udobno okolje, vendar bi vsaka okvara pri preširanju lahko prisilila posadko, da hitro spusti na višino, kjer je kisik dihljiv.
Na Tibetu to postane izziv, saj povprečna nadmorska višina regije (bližnja 4.900 metrom) presega priporočeno varno višino za varno evakuacijo.
Poleg tega gorsko teren otežuje iskanje primernih mest za nujne pristanke.
Nicolás Larenas, strokovnjak za letalstvo, poudarja, da “v večjem delu tibetanske regije nadmorska višina precej presega to minimalno višino za nujne primere/varnost”, kar še dodatno otežuje zračne operacije.
Učinkovitost motorjev na visokih nadmorskih višinah
Učinkovitost reaktivnih motorjev je prav tako odvisna od nadmorske višine. Pri večji nadmorski višini je zrak redkejši in ravni kisika so nižje, kar vpliva na učinkovitost motorjev.
“Reaktivni motorji potrebujejo kisik za zgorevanje goriva in ustvarjanje potiska,” pojasnjuje medij in poudarja težave pri delovanju v pogojih redkega zraka. To se kaže v manjših zmožnostih letal, da delujejo učinkovito in varno v Tibetu.
Podnebne razmere in zračne regulacije
Las condiciones climáticas en el Tíbet son notoriamente impredecibles, con tormentas repentinas y turbulencias severas que presentan un riesgo adicional para los vuelos.
Piloti se lahko srečujejo s težavami pri ohranjanju stabilnosti letala, kar še dodatno zaplete letalstvo v tej regiji.
Poleg tega je tibansko zračno območje predmet strogih mednarodnih in nacionalnih predpisov.
Ti predpisi ne le omejujejo razpoložljive poti za letalske družbe, temveč tudi zahtevajo posebno opremo in usposabljanje za pilote, ki delujejo v teh težkih pogojih.
Air Horizont omenja, da kljub temu, da večina potniških letal lahko leti na višinah nad 5.000 metri, so nujni primeri v Tibetu problematični, saj je vsak varnostni višinski nivo pod višino te regije.
Na kratko, letenje nad Tibetom pomeni soočanje s številnimi izzivi, ki delajo to regijo zaobiti bolj zaželeno.
Od potrebe po ustrezni tlakovanju in pomanjkanju nujnih pristajalnih mest, do težav pri delovanju motorjev in neugodnih vremenskih razmer, vsak dejavnik prispeva k odločitvi letalskih družb, da obletijo Tibet namesto, da bi ga preleteli neposredno.