Kazalo
Nepričakovana nadaljevanka
Ko sem slišal, da prihaja nadaljevanje 'Joker', sem pomislil: "Super! Več norosti!" Toda ob gledanju 'Joker: Folie à Deux' sem imel izraz na obrazu, kot da bi bil na meme razočaranja.
Kako lahko film, ki je bil kulturni fenomen, postane tako, recimo, kamikaze? Tukaj ni junaka, ni smeha, in še manj smisla. Joaquin Phoenix in Lady Gaga se vržeta v prepad, a ali je res kaj, kar ju lahko reši?
V 'Jokerju' je Todd Phillips uspel, da smo se potopili v mučeniško miselnost Arthurja Flecka, klovna, ki je sanjal, da bi bil komik v družbi, ki ga je ignorirala.
V 'Jokerju' je Todd Phillips uspel, da smo se potopili v mučeniško miselnost Arthurja Flecka, klovna, ki je sanjal, da bi bil komik v družbi, ki ga je ignorirala.
Film je odmeval v napetem socialnem kontekstu. Resničnost se je prepletla s fikcijo na način, da smo mnogi od nas mislili: "To bi lahko bilo odsevanje naše lastne norosti." Ampak, kaj se je tukaj zgodilo?
De entrada, koncept muzikalov, ki temeljijo na univerzumu 'Joker', me je pustil, da sem se držal za glavo. Muzikal? Resno! Kaj sledi? 'Joker: Muzikalna komedija'? Ideja, da vidim Phoenixa v muzikalni številki, je kot si predstavljati ribo, ki leti. Premisa 'Folie à Deux' nakazuje povezavo med dvema norostma, toda kar resnično čutim je, da liki ostajajo v nekem vrstnem čustvenem limbu.
Muzikalne številke poskušajo ponuditi oddih od trde realnosti življenja v zaporu, vendar namesto da bi bile pobeg, postanejo mučenje. Je še kdo čutil tako? Ali sem bila samo jaz? Kemija med Phoenixom in Gago je tako neobstoječa, da se zdi, kot da sta oba na različnih planetih.
Film se zdi kot neuspešen eksperiment. Je to kritika Hollywooda? Klic po kreativni svobodi? Ali, kar je še huje, ali so res mislili, da bo to delovalo? Glasbeni, pravni in ljubezenski elementi ne ustrezajo v sestavljanki, ki je že sama po sebi zmedena. Vse, kar je sijalo v prvi izdaji, se zdi, da se tukaj razblini v morju pretencioznosti.
Če je bil 'Joker' potovanje v norišnico, se 'Folie à Deux' zdi kot pot brez cilja. Halucinogena atmosfera, ki nas je prej držala prikovane na zaslon, se spremeni v neskončen niz karikatur, ki poskušajo, brez uspeha, pritegniti našo pozornost.
Musical, ki izziva logiko
De entrada, koncept muzikalov, ki temeljijo na univerzumu 'Joker', me je pustil, da sem se držal za glavo. Muzikal? Resno! Kaj sledi? 'Joker: Muzikalna komedija'? Ideja, da vidim Phoenixa v muzikalni številki, je kot si predstavljati ribo, ki leti. Premisa 'Folie à Deux' nakazuje povezavo med dvema norostma, toda kar resnično čutim je, da liki ostajajo v nekem vrstnem čustvenem limbu.
Muzikalne številke poskušajo ponuditi oddih od trde realnosti življenja v zaporu, vendar namesto da bi bile pobeg, postanejo mučenje. Je še kdo čutil tako? Ali sem bila samo jaz? Kemija med Phoenixom in Gago je tako neobstoječa, da se zdi, kot da sta oba na različnih planetih.
Izračunana katastrofa
Film se zdi kot neuspešen eksperiment. Je to kritika Hollywooda? Klic po kreativni svobodi? Ali, kar je še huje, ali so res mislili, da bo to delovalo? Glasbeni, pravni in ljubezenski elementi ne ustrezajo v sestavljanki, ki je že sama po sebi zmedena. Vse, kar je sijalo v prvi izdaji, se zdi, da se tukaj razblini v morju pretencioznosti.
Če je bil 'Joker' potovanje v norišnico, se 'Folie à Deux' zdi kot pot brez cilja. Halucinogena atmosfera, ki nas je prej držala prikovane na zaslon, se spremeni v neskončen niz karikatur, ki poskušajo, brez uspeha, pritegniti našo pozornost.
Ponovitve Phoenixovih nastopov se zdijo kot neskončna odmevnost in, iskreno, utrujajo. Kolikokrat več lahko vidimo moškega, ki kriči svoj bolečino?
Zaključek tega filma se zdi kot vzdih utrujenosti. Ni odrešitve, niti smisla, samo žrtveni akt, ki se na koncu dneva zdi prazen. Če je kdaj obstajala namera ustvariti nekaj drznega in provokativnega, se je izgubila v kaosu pripovedi, ki ne ve, kam gre.
Agoničen konec
Zaključek tega filma se zdi kot vzdih utrujenosti. Ni odrešitve, niti smisla, samo žrtveni akt, ki se na koncu dneva zdi prazen. Če je kdaj obstajala namera ustvariti nekaj drznega in provokativnega, se je izgubila v kaosu pripovedi, ki ne ve, kam gre.
'Joker: Folie à Deux' je izkušnja, ki pusti človeka, da se sprašuje: ali je to res tisto, kar smo želeli? Odgovor je odločen "ne". Morda bi morali pustiti Arthurja Flecka v njegovem svetu, kjer sta njegova norost in osamljenost odmevala v vseh nas.
Na koncu se zdi, da je ta nadaljevanje bolj neuspešen poskus samokritike kot praznovanje njegovega predhodnika. Torej, ali se raje držimo prvega in pozabimo to? Jaz pravim, da da!
